Začetnik Skupnosti MiR je prof. dr. Tomislav Ivančić. Nesporno je, da ima njegov navdih za apostolat laikov svoj izvor in oporo v smernicah II. vatikanskega cerkvenega koncila, ki je potekal v času njegovega študija v Rimu. V duhu koncila je prof. Ivančić od leta 1971 zbiral srednješolce in študente pri veroučnih srečanjih. To so začetki Skupnosti MiR. Vendar pa se prof. Ivančić ni zaustavil samo pri tem.
Člani skupnosti v Davorju
Zdelo se mu je, da je mladim potrebno ponuditi nekaj več, da bi se lahko resnično navdušili nad Evangelijem. To je poizkušal s filozofskimi in teološkimi razpravami, vendar to mladih ni spreminjalo. Sledila so svetopisemska preučevanja (posebno Evangelijev in Apostolskih del), da bi našli načine, kako spreobrniti sodobnega človeka. A v vseh naporih in iskanjih je nekaj manjkalo. In to je bila izkušnja Boga, moč »od zgoraj«. Rešitev so iskali v tem, da so začeli bolj delati na sebi osebno, na tem, kar je potrebno spremeniti v lastnem življenju, da bi bili resnični, verodostojni kristjani. V tem smislu je Skupnost začela delovati na karitativnem področju, misleč, da je to morda prava pot. Potem pa so začeli uporabljati nove načine molitve, predvsem molitev s srcem. Molili so spontano, imeli skupna romanja in bolj svečano obhajali sv. maše. To je končno pripeljalo do postopnega rojstva karizme Skupnosti MiR.
Skupnost MiR je v vseh svojih začetnih,raziskovalnih uspehih, ter tudi v negotovostih, ki spremljajo začetne korake, imela gotovo duhovno vodstvo v osebi dr. Ivančića. Vztrajno trkanje na Božja vrata je bilo zahtevno; zahtevalo je celotno osebo in zaupanje v Božje obljube. V tej hoji so bila neizbežna vprašanja, katera bi lahko strnili takole: Ali ima vse to sploh smisel? Čemu se spustiti v to avanturo? Bolj varno je živeti po že uhojenih oblikah cerkvenega tradicionalizma. Potrebno je bilo biti malo »nor« in odriniti od obale. Druga možnost je bila, ostati v pristanu oz. nadaljevati z življenjem na stari način. Leta 1975 je bila sprejeta odločitev, da odidejo člani Skupnosti v času poletnih počitnic v Davor in tam tri tedne molijo. »Ali je potrebno toliko moliti?« so se spraševali nekateri in zaključili: »Ti resnično pretiravajo! Dobro je moliti, a kdo naj verjame, da se skozi molitev človek lahko spremeni?« A Bogu je vse mogoče. Papež Janez Pavel II. pravi: »Kjer se moli, je prisoten Sveti Duh. On je dar, ki vstopa v srce skupaj z molitvijo.«
Člani Skupnosti so v Davorju uresničili to, za čemer so globoko v notranjosti hrepeneli: doživeli so izkušnjo živega Boga. Njegovo prisotnost, darove in konkretne posege v njihova življenja. Doživeli so tudi veselje v molitvi, ker je sedaj molitev prihajala iz srca. Nov polet, ki je zajel Skupnost je zelo podoben duhovnemu izkustvu, ki ga opisuje sv. Luka v Apostolskih delih. To je bil rojstni dan Skupnosti MiR.
Leta 1975 je izšla enciklika papeža Pavla VI. »Evangelii nuntiandi« posvečena evangelizaciji v sodobnem svetu. Skupnost jo je prepoznala kot nekaj zelo blizu svoji vsebini. Zato je bilo naslednje obdobje njenega razvoja obeleženo z evangelizacijsko duhovnostjo, ki se je živela preko molitvenih skupin. Drugi Vatikanski koncil in zadnji papeži so aktualizirali besedo »evangelizacija« in to, kar beseda pomeni. Evangelizacija nam mora pokazati, kje se nahajamo, z ozirom na Evangelij. Je »provokativna«, ker spreminja merila človeške presoje, ustaljene vrednote, interese, miselne premike, a ne zgolj površinsko, ampak življenjsko – do samih korenin. Že papež Pavel VI. je v malih skupnostih prepoznal pooblaščeno mesto evangelizacije.
“Krunica stoji, rekao bih, između dva pola. S jedne ju strane može optužiti Isusova riječ: »Kad molite, ne blebećite kao pogani, jer nećete zbog mnoštva riječi biti uslišani.« Naime često ljudi pod molitvom podrazumijevaju recitiranje molitava. Ako se tako shvati, onda je krunica doista u krizi. Ljudi mole, a ne dobivaju, ne izgrađuju se iznutra.”